Simon Macuh (SI)


Participatorni skupnostni radio z migranti

– instalacija

 

Participatorni radio gradi na principu odprte strukture, kot proces, izpeljanka v specifičnem prostoru, času in družbenem kontekstu. Različne zgodbe migrantov, primerne za predstavitev na radiu, strategija uporabe njihovih zgodb in njihova vsebina je odvisna od idej samih migrantov, okoliščin v specifičnih migrantskih skupnostih. Migranti so povsod, in tudi radijske postaje (državne, lokalne, zasebne) najdemo povsod. Izpostavlja pa se tudi vprašanje, na kakšen način so radii odprti za skupnost in ali je radijski prostor sploh javni prostor, ki je namenjen vsem. Metodologija, poimenovana s pojmom iz sveta radia, je "montaža v dialogu med radiem in migranti".

 

Zgodovina – brechtovsko pojmovanje skupnostnega radia

V svojem delu “The Radio as an Apparatus of Communication” 1 Bertolt Brecht radia ne pojmuje zgolj v smislu "nadomestka za gledališče, opero, koncerte, predavanja, kavarniško glasbo, lokalno časopisje in podobno," – če radio pojmujemo kot naslednika teh kulturnih oblik. Radio ima lastno ontologijo, v tem smislu, da "je čisti aparat za distribucijo, radio, ki zgolj dodeljuje". Brecht je na ta način še vedno vizionarski, saj ima radio, kot ga poznamo danes, še vedno veliko opraviti v tej smeri in "to bi bil, če bi znal ne le oddajati, temveč tudi sprejemati". Brecht v tem kontekstu govori bolj o radijski formi in strukturi, ne pa o vsebini. Takšen strukturni pristop je znova dobrodošel danes, če želimo razmišljati o radiu kot o fenomenu, kakršen je postal.

 

Wittgenstein – 2.025 oblika in vsebina

V delu “Tractatus Logico-Philosophicus” v odstavku 2.025 govori o “obliki in vsebini.”

 

Benjamin – oblika <==> vsebina

Če Wittgenstein na abstrakten način govori o obliki in vsebini, potem gre Walter Benjamin še dlje: sebe in druge sprašuje o odločitvi, ko izbiramo določeno obliko, ki ima specifičen vpliv na obravnavano vsebino, pa tudi v drugi smeri, ko imamo neko vsebino in se moramo vprašati, katere formalne strukture so v ozadju tega specifičnega diskurza. V svojem delu “Versuche über Brecht” 2 piše o Brechtovih delih. Najbolj zanimiva se zdi oblika montaže v dialogu med Benjaminom in Brechtom.

 

Zgodovina in sedanjost – radio kot medij

Pojav radijske tehnologije je prvič omogočil takojšnji odziv, akcijo in reakcijo na določeno temo. Danes imamo druge medije (TV, internet...), ki omogočajo to možnost. Toda v času po rojstvu radia (Marconi, Tesla) je bila ta infrastruktura uporabljana na zelo specifičen način.

Eden izmed razlogov je, da gre pri radiu za izvor dvosmerne komunikacije. Drugi pomemben razlog je čutilo, ki ga uporabljamo, to je sluh. Sluh je najobčutljivejši čut, ki ga imamo ljudje, čeprav živimo danes v zelo nesenzibilni kulturi.

 

Socialna skulptura in zvok

Macuhove umetniške korenine se nahajajo v vizualni umetnosti, sčasoma pa je opazil, da ga privlači tudi zvok. Pri tem ne gre toliko za združevanje dveh umetniških medijev, temveč za določeno zavest o potrebi po ikonoklazmu. Od vizualne umetnosti se je pričel odmikati v imenu kritičnosti do zahodne, okularocentristične družbe in začel graditi nekakšno negativno estetiko vizualnega v dialektičnem odnosu do slušnega (avdio) ekvivalenta. Njegov način razmišljanja je še vedno vizualen, toda materiali, s katerimi dela, prihajajo iz domene zvoka. Zvok je ena izmed pomembnih kategorij, ki jih potrebuje pri zasnovi skupnostnega radia. Druga dejavnika sta ideja skupnosti in umetniška prezentacija, saj gre nedvomno za produkt v polju umetnosti. Vse troje združuje pod pojmom "skupnostni radio kot socialna skulptura", ne da bi se pri tem zapletal v ideološko razlikovanje med omenjenima področjema umetnosti.

2Slovenski prevod dela je izdala založba Studia Humanitatis: “Zgodbe gospoda Keunerja, Me-ti. Knjiga obratov, Poskusi o Brechtu”, Ljubljana, 2009.

 

Simon Macuh, samozaposlen v kulturi od leta 2011 kot performer, kipar in intermedijski umetnik, deluje na različnih področjih kot je performans, kiparstvo, video, interakcija med prakso in teorijo. Formalno in vsebinsko raziskuje družbene odnose, tako da se izrazito posveča delu znotraj skupin ali se povezuje s posamezniki ter skupinami. Svoje delo vidi kot gradnjo socialne skulpture, ki se od primera do primera začasno manifestira v javnih ali zasebnih prostorih. To povezovanje življenja in dela beleži v različnih medijih, s katerimi eksperimentira. Deluje v številnih začasnih in stalnih umetniških skupinah. V skupini SIVA, ki se ukvarja s kulturo vsakdanjega življenja, deluje skupaj z Ivo Tratnik in Andrejo Džakušič. Prav tako aktivno bere v skupini, ki prireja performanse Javnih branj. Od leta 2009 sodeluje in soustvarja vsakoletni festival Vstop prost v Celju. Simon Macuh je član društva za skupnostno umetnost in prostor KROG od leta 2014, Društva likovnih umetnikov Celje od leta 2008 in Slovenskega društva za estetiko od leta 1995.

 







STRAN JE V IZDELAVI
 

EU KULTURA

Projekt RISK CHANGE (2016–2020) sofinancira program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije.
Podpirata nas tudi Mestna občina Maribor in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
„Podpora Evropske komisije pri izdelavi te komunikacije ne pomeni nujno tudi podpore njene vsebine, saj le-ta odraža samo mnenja avtorjev in Komisija ne more biti odgovorna za to,
kako se podatki iz publikacije (komunikacije) nadalje uporabljajo.“


2017 © KIBLA | Cookies | Sitemap